Oltar

2621 m

Najvišji v Martuljškem delu skupine

Oltar je sestavljen iz dveh vrhov. lažje dostopen in višji je Veliki Oltar, 2621 m visoka gora, ki je drugo (tretje) najvišje brezpotje v Slovenijji. Zaradi svoje osrednje lege je to težko dostopen cilj, ki se svojih snubcev brani z oddaljenostjo, krušljivostjo, izpostavljenostjo in orientacijskimi zankami. Oltar stoji v središču osi, kjer se greben od Dovškega Križa razcepi na krak proti Rokavom in Škrlatici in proti Poncam ter Špiku. Mali Oltar je severni odcep od večjega brata in je ena najtežje dostopnih gor. Pravzaprav sploh nima šibkega mesta in po prvem ogledu še nimam predstave, kako bom zlezel gor. Veliki Oltar pa na drugi strani dopušča celo več smeri vzpona. Najlažje je nanj stopiti z Grla, a je tudi to še vedno resno dejanje, ki zahteva obvladovanje vzpona in sestopa po krušljivi, izpostavljeni skali I - II. težavnostne stopnje. Razgled z vrha Oltarja je resnično veličasten. 

Panorama Martuljkov ob sončnem zahodu

Martuljki sredi dneva

Oltar je iz doline slabo viden. Edino mesto, od koder ga lahko občudujete, je zastrt s svojim manjšim bratom. Čeprav je to kraj, posvečen gorskim duhovom, ki tod vladajo, je dobro viden samo od svojih neposrednih sosedov. Na panoramski sliki z vršiške ceste je Oltar dobesedno izgubljen med navidezno mogočnejšimi sosedi. Ni kaj, kar tragični vrh. 

Pot na vrh

Naše izhodišče je bil Bivak II. Od tod pelje na vrh običajen pristop, torej najpripravnejšo mesto za spoznavanje z visokoim nebeškim svetiščem. Jutro tistega dne je bilo še posebno idilično.

Jutranja idila

Vstajanje je bilo ob mraku. Nič v bivaku je bila kar hladna, še posebno takrat, ko so pogasnili sveči. Vam je sedaj jasno, čemu morajo sveče biti v nahrbtniku? Hitro smo nase navlekli vso potrebno kramo, kajti vračali se ne bomo tod. Ves kremžav nisem niti pomislil na kašno fotografiranje pri bivaku. Kasneje, ko smo se že pomikali skozi labirint gričev, smo pomislili na zajtrk. Takrat sem naredil gornji posnetek. V pol ure smo bili pri vznožju stene, ki nas je v uri plezanja pripeljala na Grlo. Vmes so se pripodile megle in vidljivost je bila zelo slaba. Še sreča, da Tomaž te skale pozna z zaprtimi očmi, pa še možici so bili razpostavljeni. Stena ni čisto enostavna, saj postreže z II. stopnjo in klasično krušljivostjo, izpostavljenostjo in drobirjem pod nogami. V vodnikih preveč na lahko opravijo s tem delom poti. Gre za zelo zahtevno brezpotje, kjer je priporočljivo plezati v navezi. Tik pod vrhom sedla Grlo smo doživeli pravo razsvetljenje - dobesedno. Milost nam je namenila, da smo uzrli redek pojav - glorijo. ta pojav se vam zgodi, če so megle ravno pravšnje in sonce sije pod pravšnjim kotom. Takrat se na meglah pod vami pojavi senca, okoli katere je mavrica. Ko pomahate z rokami, se te mavrice čarobno prelivajo. na Grlu nas je pričakala megla in čudovita trata. Alenka se je odločila, da bo kar tod ostala. Malce smo počivali, se razgledali, kolikor se je pač dalo. Žal so megle onemogočale kakšne posebne razglede. Po svoje sreča, saj tako ne vidiš prepade pod sabo. Našel sem žleb, ki je kot nekakšno grlo in sklepal sem, da je sedlu zato ime Grlo. Res je precej izrazita tvorba iz krnice pod Grlom. Ogledal sem si tudi greben proti Dovškemu Križu. Stvar je resnično divja. Stolpiči in ostale nenavadne kamnite tvorbe govorijo tiho zgodbo o vilinskem kraljestvu. 

Juriš na vrh

No, ni bil ravno juriš, temveč previdno tipanje skale. V vodnikih piše, da greš po jeziku melišča. Pozabite na to! Neprimerno pripravneje je splezati na vršno zgradbo po skalnatem svetu levo od gruščantega jezika. Skala je krušljiva, izpostavljenost je precejšnja, a težave niso nikjer nad I. stopnjo. Nekako tričetrt ure preudarnega plezanja naju je pripeljalo do izpostavljene poličke. Tam vam enostavno ne sme zdrsniti! Tomaž me je še posebaj opozoril na previdnost. No, pogled, ki se nama je odstrl je bil fantastičen. Naj slika govori namesto mojega nakladanja :-)

Mogočna ploščad Velike Ponce odganja megle - pravo avtobusno parkirišče, a cste še ni gor speljane.

Sedaj je prišlo na vrsto še ključno mesto vzpona - žleb nekako II. stopnje težavnosti. Na srečo je bila skala trdna, a kljub temu je dobro paziti. Naj slika pove svoje!

Označeni sta obe poti vzpona na vršni del

Posijalo je sonce in znašla sva se na vršnem delu. Samo še nekaj stolpičev sva preskočila (drugiče se bom raje varoval). Vrh je resnično razgledišče za bogove. Škrlatica, Rokavi in ostala sosesščina so resnično dramatična panorama.

na vrhu Rokava - levo sta Rokava - iztsopa Visoki, desno pa Škrlatica, pod njo levo vzhodni steber, ki si tudi zasluži kakšno ime, saj gre za precej samostojno tvorbo

Na vrhu je bilo precej mrzlo, tam nekje malce izpod ledišča. Tam se nama je zgodila nemarna prigoda. Padla nama je knjiga v krnico Velika Dnina.  V zameno sem iz svojega dnevnika iztrgal nekaj listov, katere sva dala v škatljo. Tomaž je kasneje prinesel novo knjigo. Lepo od njega. Raje pa ne opisujem, kje vse je plazil, da bi jo še ta dan našel. Posebno velike lušte sem si naredil z opazovanjem velike Ponce: "Krščen duš, drugo leto moram priti na tisto ploščad in se zlekniti na njenem avtobusnem postajališču!" res je, kot da mogočno ploščad sam Bog uporablja, ko k sebi povabi duše pokojnikov.

Na vrh sma od Grla potrebovala dobro uro. Se vam zdi ta čas velik? Komu mar! Mene časi ne zanimajo kaj prida!

Sestop do Grla in v dolino

Vsega lepega je vedno enkrat konec. Pri poteh po takšnih brezpoteh je sestop vedno težji od vzpona. Zaradi tega krutega dejstva sem vsake toliko časa pogledal nazaj, kje sploh greva. Ponovno skaknje po vrhu grebena, spust po žlebu z gvozdenjem, pa polička in krušljiva klasika. Mimogrede sem se naučil, da je treba oprimke pritiskati k tlom, ne pa jih vleči. Pač ostanki pogojnega refleksa nadelanih zavarovanih poti. Slaba ura in ponovno sva bila na GRlu. Tam sva imela kaj videti. Alenka je kot dojenček zleknjena dremala v spalni vreči. Škoda, da so bile megle pregoste za fotografijo. Seveda je prišla v poštev tudi Čokobana^TM in vse, kar je imela toplega. Brilo je mrzlo in niča kaj nam ni bilo, da še čakamo. Hitro pospravimo cok in pok ter nazaj do idilične doline Na Jezercih. Sestop z Grla je precej tečen. na izpostavljeni gredini smo napeljali vrv za vsak primer. Vsaj jaz se nisem prišel frajarisat, temveč varno priti na vrh ter sestopiti v toplo dolino.