Bivak II in okolica

Nekaj o bivaku

Bivak II stoji na čudovitem prostori visokogorske ravnice Na jezercih. Pločevinasta škatlja sprejme do 6 gornikov, v sili tudi več. Oprema bivaka je seveda špartanska tudi za Špartance, vendar služi namenu. Če ste kaj kleni, lahko iz doline prinesete kaj drv. V hosti je lesa za kurjavo dovolj, le voljo je treba imeti. Notri je vpisna knjiga, kamor se vpisujemo, mogoče obiskovalcem za nami pustimo kakšno lepo misel in seveda pribeležimo, kam gremo. Hribi okoli so divji in dostopni samo najsposobnejšim. 

Druščina

V Martuljke smo se druščina podali 29. in 30. junija 2002. To ni bil moj prvi obisk svetišča brezpotja, vendar je to bil moj prvi vstop v samo središče. V petek, 28. junija smo se dobili v Jesenicah Tomaž, Alenka in moja malenkost. Tomaž je v teh robeh že temeljito prekaljen, zato je bilo njegovo spremstvo več kot dobrodošlo. Prespali smo v prijaznem Aljaževem domu, kjer je v sezoni vedno precej živahno. V glavnem se tare triglavskih romarjev. redki so obiskovalci, ki se napotijo zahodno od očaka Triglava. Ah, pa ne, da me hoče skoraj zanesti, da bi bentil nad pravo histerijo, ki je zajela ljudeke, ko v trumah silijo na streho Slovenije. Triglav je mogočna gora, kar pa najbolj občutiš s kakšnega visokega bližnjega razgledišča. 

Proti osrčju kraljestva smo odrinili v jutranjem mraku ob pol petih. Pri prijetnem vikendu smo zajtrkovali in se podali v pohleven gozd. Gozdnih stez je tod veliko. nekaj je lovskih, logarskih, a nekaj so jih uhodili domačini (beri: vikendaši). Njim gre zahvala, da lahko človek prespi tudi pod kakšno streho, če ne potrebuje uslug koče. 

Prvi koraki v hladno jutro

Brr! Ponoči je snežilo do okoli 2000 m višine. Ohladilo se je. No, jutro je bilo jasno. To smo želeli. Vilinski duh, ki biva v meglicah okoli martuljških ostric nam je namenil milost. Naš prvi cilj je bila Brinova glava (1571 m), ki se je izkazala za odlično razgledišče. Po gozdu smo hodili okoli pol ure, ko pridemo do odcepa od "mainstream" poti na Bivak II. Malce pred vstopom v grapo Rdečega potoka nas puščica na bukvi usmeri na gorniško pot PP (Planica - Pokljuka za neznalce). To je verjetno edina obarvana oznaka na poti. No, tudi ta pot hitro mine, saj gre skoraj naravnost pod glavnimi pobočji nad Vrati. Hitro se vzpnemo po stezici precej strmo navkreber. Nadenemo si čelade, kajti nad nami so bile pečine, od koder zlahka kaj prileti. Gorniki smo res pogumnejši, nismo pa neprevidni ali celo lahkomiselni. Po dobri uri hoje smo seznašli na čudovitem pomolu Brinove glave. Na njej so verjetno lovci naredili klopco. Vendar klopca ni usmerjena proti Triglavu, temveč od njega. 

Ostanek naše druščine na turi na vrhu Brinove glave. V ozadju se vidi del Šplevte in macesnov gaj.

Brinova glava (1571 m)

Brinova glava je bolj ali manj konec grebena, oz. vzpetina in ni samostojen vrh (saj tistim neakj metrov vzpona od sedla na vrh ne moremo velikodušno imenovati vzpon na vrh). Stvar je zanimiva, ker nudi čudovit razgled na severni del Triglavskje skupine in Vrata, ki so precej globoko pod nami. Pomudite se na tem lepem kotičku. Klopca je pripravna tudi za dremež. Vendar pozor. Če ste pohlepnejše sorte, vas zna kljub rani uri priganjati čas. Martuljki niso namenjeni divjakom, temveč uživačem, ki z vsakim korakom zavestno vsrkavajo doživetja. Brinova glava je takšen prostor, kjer človek z meditacijo doseže enost z vilinskim duhom, ki vlada tam višje.

Naprej proti skalam

Nadaljevanje poti je čudovito. Naslednja ura hoje je minila v pravi uživanciji. Trave in macesni so dajali ob lesketajočih se vodnih kapljicah idileč občutek. Človek se na takšni poti dobesedno polni s pozitivno energijo in življenjem. Potka je počasi ugašala in bilo je ptrebno malce pazljivosti, da jo ne izgubimo. Saj ni težav s prehodnostjo, vendar ni lepo gaziti kar povprek. 

Idilična pot na Brinje

Med skalami

Skale smo prvič pošlatali, ko smo se znašli med grebenoma Šplevte in Kopic. Šplevta je pohlevnejša, vendar na jug in jugovzhod pada z nič kaj okusnimi stenami. Pustimo jih alpinistom. Gornja Kopica je zadnja vzpetina nad 2000 m višine, ki zatem strmo pade v globino nadstropje nižje. Nekje na 1800 m višine se je potrebno pregristi čez melišče, drugače pač sem ne gre. Gorske neveste, ki tod bivajo, so hudo neprizanesljive do snubcev. Sledeč Tomažu smo prišli do primernega mesta, kjer si je moč postaviti "tabor". Na ravnici so nametane velikanske skale. Ako ne veste, tod se pasejo ovce in če imate radi svoje stvari, jih shranite na višje nadstropje. Tudi moja prešvicana majica je našla svoj prostor pod soncem malce višje. Če so ovce šle slučajno mimo, jih je vonj soli nesramno rajcal :-(. Tabor na tem mestu ima smisel samo v primeru:

Tomaž nama je pokazal tudi primerno mesto za zasilno bivakiranje. kaj se ve, mogoče še kdaj prav pride (ako je bivak poln :-( , a možnosti za varen sestop v globino Vrat ni). Alenka je na sebe navlekla nekaj cot, kajti tod je občutno hladneje. Se ve, ponoči je snežilo.

Spanje v bivaku

Bivak je namenjen počitku. V njem je šest spodobnih ležišč. Ne pričakujte postelj, temveč le prostor na skupnem ležišču, ki je dobesedno skupno. Notri je tudi peč na drva, katere uporaba ni preveč varna. če si zakurite, nikakor ne zaspite in vrat ne zaprite popolnoma, saj dimnik ne vleče preveč vzorno. Na zasilnih policah najdete čuda stvari, od kave do špagetov. Na voljo je tudi kapnica, če le ni šlo kaj po zlu in je zaradi takšne ali drugačne zadeve ni. Mi se nismo zanašali na kapnico. Jaz mula sem vlačil sem gor 8 litrov tekočine, kumarce v kozarcu (ravno te kumarice so bile navdih za smeha polno skledo) in še precej krame. Izpadlo je, da sem vlačil preveč. Nauk, kateri sem potegnil iz moje kramarije, je bil nazoren. No, kaj je še v bivaku? Precej sveč je bilo, pa vpisna knjiga, ki je svojevrsten primerek svoje vrste. V glavnem tod hodijo resnični ljubitelji gora. Aha, še to. V bivak sva prišla sama. Tomaž, najin zanesljiv vodnik je šel raziskovati greben Kopic. Z Dovškega Križa, katerega pobočje je bilo nežno pocukrano s snegom (le ta se je sprevrgel v nevarno past), sva sama sestopila. No, to je že del našega vzpona v višave. Vrnimo se v bivak. Preoblekla sva se in se spravila k kosilu, malici in večerji v enem. Na svetlo sem dal svoje (kasneje) znamenite kumarice, škatljo s šunko, sirom, kruhom, ribami in celo sladica se je našla. Priznam, bila je prava požrtija, nič kaj gorniško skromna. Klop je miza postala in kar dobro sem se napokal. Alenka, katere hranjenje je že tako legendarno, pa je drobincljala vsega po malem. Samo svojo znamenito Čokobano^TM je čuvala za naslednji dan. Gotovo je slutila, da ji bo ta proizvod pehrambene indrustrije še enkrat reševal voljo do življenja v hribih. Ravno sva končala s požrtijo, ko vpade Tomaž. Pri njem je preoblačenje in hranjenje potekalo z bistveno manj ceremonijala. Tudi njegove potrebe v hribih so resnično minimalne. S konzervo, dvema koščkoma kruha in pol litra vode je pretolkel cel dan. jMeni bi ob takšnem minimumu hitro utripala lučka za podhranjenost. Ljudje smo pač različni.  

Še nikoli nisem šel spati tako zgodaj. Že pred nastopom noči sva bila zleknjena v svojih vrečah. Nase sva nadevala vse, kar sva imela, kajti noč je bila mrzla.  Najbrž je zmrzovalo ali je bilo blizu ledišča. Tomaž je seveda tudi pri spanju iz drugačnega testa. Bil je čisto na lahko pokrit z odejo in nič drugega. Midva pa sva bila zavita v sto cunj. Seveda, saj je lahko tako glede n a to, kje je ta človek že vse spal. 

Prednosti spanja v bivaku

Bivak stoji na višini 2100 in še nekaj metrov povrhu. Tako s spanjem pridobite dragocene tri ure hoje, da ne štejem še vožnje iz kakšnega kraja bogu za hrbtom (skoraj 3 ure iz Celja, a pomislite na ljudeke iz Murske Sobote). S spanjem v bivaku si gore resnično približamo. Vsak podjeten gornik tako počne! Zjutraj ob petih ali šestih, ko je vstajanje, si že na 2100 m višine. Od bivaka je recimo do Oltarja dve uri in pol, a do Dovškega Križa dve uri hoje in plezanja (v bližini je še lepa kopica vrhov).

Druga pot za vzpon do bivaka (ali idealna pot za sestop)

NI vam potrebno lesti na kakšen vrh. Veliko delo za svojo dušo je po mojem mnenju opravljeno, če človek sploh pride sem gor. Šplevto je moč obiti in sestopiti do Bivaka II. na to vzpetinico, kjer čepi pločevinko je enostavno treba priti. Žal še nimam uporabne fotografije, ker ni bilo primernih pogojev za fotografiranje (beri : zvečer se mi ni niti pod razno ljubilo, a zjutraj se mi je še manj. Kasneje pa je bila megla). Drugo leto, ko se ponovno podam v to divjino, bom bivak ustrezno ovekovečil. Okoli (ali čez, saj je vseeno) Šplevte ste do bivaka v pol ure. Osrednji zvezdnik panorame je Triglav, ki se smehlja nasproti Vrat. Njegovi podaniki so bistveno nižji. Tisti dan je bilo na njegovih temenih prav čedno veliko ljudi. Še ena interšparovska sobota na Triglavu...

Sestop od bivaka je ena sama simfonija dirčanja po melišču. Od 2200 m pa do 1600 m smo se spustili v pol ure. Vmes smo si ogledali še zanimivo ploščo, kjer smo se zafrkavali s plezanjem s trenjem. Slika pove več, kot moje nakladanje.

Zanimiva plošča pod Šplevto. Užitek zajamčen, če ste tako podjetni, kot smo mi bili

Navkreber na tej poti boste pretakali krvavi znoj. Mi smo se naslednji dan, ko smo svoje opravili, s polno malho dogodivščin kotalili proti naši prvi vmesni postojanki. Melišče je pač melišče. Malokje sem na melišču toliko užival. 

Pogled na drsalnico melišča pod Šplevto (slikano tik pod meglo)

V idiličnem macesnovem gaju, kateri navduši vsakega obiskovalca tega kotička, če le ni zgolj pohlepnež, ki se peha zgolj za trofejami, smo si privoščili krajši počitek. Zaslužili smo si ga. Tod je tudi prva ( ali zadnja, kakor vzamete) voda. Melišče se izteče v prepad, slap Rdečega potoka, zatorej pri dirčanju previdno, kot le kaj. Martuljki znajo najmanjši znak objestonosti in nespoštljivosti do narave krvavo kaznovati. No, na srečo tod takšna rulja ne hodi, zato so nesreče tod silno redke. Na drugi strani grape pod Kališčem je velika votlina, primerna za zasilno zavetje ob hudi uri. Gotovo že veste, da je dobro hoditi po brezpotni divjini z očmi na pecljih in pomniti takšna mesta. Mogoče vam takšno vedenje nekega dne reši življenje. 

Idiličen gaj, kateremu svi gorski poisatelji, pesniki inu ostalniki pojejo hvalnice.

Od skal do doline

Sestop smo nadaljevali po ozki stezici, ki previdno obide skok slapa. če je dovolj vode, slap buči. Letos (2002) ni bilo ravno veliko snega, zato slap ni bil ravno mogočen. Do doline je bilo še okoli 2 uri sprehoda. nekaj časa smo hodili neposredno po hudourniški strugi, a nižje ponovno stopimo na lepo izhojeno pot. Ta nas varno pripelje do izhodišča. Tik preden utonete v gozdu Vrat, se le še enkrat ozrem nazaj v raj. Že takrat sem si rekel: "Tod pa nisi zadnjič."

Potrebna oprema za hojo v te gore

Oprema je tod ključnega pomena za varnost. Nujno morate imeti sledeče:

Potrebna znanja in sposobnosti

Brez tega, kar sem naštel, ne gre.