Kamniško - Savinjske Alpe

Nekaj za začetek

Kamniško-Savinjske Alpe so samostojno pogorje, vendar ga obravnavam na enaki ravni, kot skupino Julijcev. Zakaj tako? Iz enega samega preprostega razloga - gorstvo je površinsko precej manjše. Število visokogorskih vrhov ni večje od povprečne skupine Julijcev. Je zato manj pomembno? Sploh ne. Vendar za obdelavo Kamniško-Savinjskih Alp potrebuješ manj časa, kot za recimo Martuljke. Na vse pomembnejše vrhove pripelje označena pot. na tiste redke, katere ni osvojila markacija, pa večinoma ni posebno težko priti. No, redke izjeme so, vendar ne toliko, da bi bilo potrebno narediti razvejano spletišče. 

Pogled z Olševe - prepoznate vrhove?

Osnovne značilnosti gorstva

Gorstvo je nagneteno v majhnem prostoru med Tržičem, Kamnikom in Celjsko kotlino. Grebeni so kratki, vrhovi precej nagneteni, zato za prečenje ne potrebuješ več kot 5 dni (no merilo je za bolj hitre noge). Najvišji vrh je Grintovec z 2558 m, tesno za petami so mu Obe Kočni (2540 in 2520 m) ter Skuta (2532 m). Najvišji del je nagneten nad Ravnmi, ki je izhodišče za vzpona na vse vrhove nad 2400 m. Zamislite. V enem samem dnevu lahko prehodite vse najvišje vrhove. Gorstvo je relativno visoko. V doline Kokre in Kamniške Bistrice pada med 1900 in 2000 m globoko, a na Savinjsko stran nekako med 1300 in 1500 m. Relativne višine so kar spoštovanja vredne. Gostota gorniških in izletniških postojank je izredno velika, prav tako gostota označenih poti. Zaradi bližine najgosteje naseljenemu delu Slovenije je obisk temu primeren. Na Grintave se valijo trume, primerljive s tistimi, ki se gnetejo okoli Triglava. Vendar so te gore dostopne v največ 5  do 6 ur od dolinskih izhodišč, zato v kočah za prenočevanje ni s Triglavom primerljive gneče. Gorstvo na severu objemajo Karavanke, a na jugu so kotline in predgorja. 

Manj znan pogled na Kočno

Meje gorstva

Gorstvo je nagneteno na izredno majhnem prostoru. Na severu ga objemajo Karavanke. Meja gre ob Završnici na Poljško planino, južno  od Begunjščice na Preval in skozi Potočnikov graben v dolino Mošenika. Zatem gre do sotočja z Bistrico pri Tržiču. Nadaljuje se po Lomski dolini in čez Javorniški preval ter po reki do sotočja s Kokro. Od tod krene proti severu do Jezerskega in čez Jezerski vrh pride v Avstrijo v dolino Bele. Kmalu se vrne v Slovenijo čez Pavličev vrh in mimo Matkovega kota do združitve Jezere in Črne, kjer nastane Savinja. Od tod gre do Solčave, zatem pa ob Klobaši do prelaza Sleme in v Bistro ter Mežiško dolino. V črni na Koroškem gre ob Javorskem potoku do Slemena (tistega, od katerega se gre na Uršljo goro), kjer se gorstvo izgubi v gričevju. Na jugu je Ljubljanska kotlina, ki se preko Trojan navezuje na Savinjsko stran. Na vzhodu jih omejujejo Šaleška in Celjska kotlina.

Jih prepoznate? 

Opis gorstva

Gorstvo je silno nagneteno na majhnem prostoru. Med sedli in vrhovi je malo prostora, vsepovsod gore kipijo kvišku. najlažji pristopi so južne strani,a na severno stran padajo z bolj ali manj strmimi stenami. Brezpotij je malo. Iz južne strani se gorstvo zložno dviguje. Na prvem nadstropju so visokogorske planote, a drugo nadstropje so grebeni, ki se kot križ širijo od Kranjske Rinke, imenovane tudi Križ. 

Pod najvišjim slapom v Sloveniji

Doline

Dolin je  kar nekaj in se zajedajo v tkivo gorstva. Vse so ledeniškega izvora in so podobne enakim tvorbam v Julijcih. So pa razdalje od dna dolin do vrhov manjše, kot v Julijcih. Na severni strani se zajedajo doline, imenovane Kočna:

Ko se usmeritev obrne proti vzhodu, imamo:

Na vzhodu visokogorski del od sredogorskega predgorja loči Podvolovjek, od katerega se proti severu zareže dolina Lučke Bele.

Z južne strani se  globoko zajeda dolina Kamniške Bistrice, od katere se cepijo sledeče doline:

Dolina Kokre ločuje Storžič od osrednjega dela gorstva.

V gorstvu je kar nekaj krnic in visokogorskih planot:

Seveda najbrž nisem vsega naštel.

Gorniške postojanke

Veliko gorniških postojank je čisto turističnega značaja. Pravo gorništvo se tod začne nad 1500 m, a nižje prevladuje izletništvo. Gostota postojank je velika. Omenjam samo tiste, ki služijo za izhodišča nad gozdno mejo.

Koča na Loki pod Raduho

Koča stoji na prisojni legi Raduhe. Ima precej obiska, saj je od tod najlažji pristop na Raduho. Kot kontrolna točka SPP je cilj mnogih organiziranih skupin. 

Koča na Grohatu

Še ena koča pod Raduho, tokrat na njeni senčni, severni strani. Koča je točka SPP in izhodišče za severni pristop na Raduho, ki ima dva okusa. Eden je ubijanje po grušču, a drugi malce telovadbe med redkimi jeklenicami.

Koča na Grohatu

Kocbekov dom na Korošici

Obljudena koča, saj je kot del SPP in najlažje izhodišče za priljubljeno Ojstrico vedno zaželjen cilj izletnikov in gornikov.

Klasični pogled na Kocbekov dom in Lučki Dedec

Dom planincev v Logarski dolini

Prej bi lahko rekli, da gre za hotel, dasiravno ima status planinske postojanke. S svojo lego je resnično izletniški in manj gorniški cilj.

Frischaufov dom na Okrešlju

verjetno izletniško najbolj obljudena koča. Ob lepih vikendih se tod tre izletnikov. Kljub svoji izletniški vlogi je tudi vmesna postojanka ali izhodišče za zahtevnejše ture po okoliških vrhovih. 

Kamniška koča na Kamniškem sedlu

Kljub višini je ta koča precej oblegana, saj na njo posebno iz Kamniške Bistrice pripelje nezahtevna pot. Iz savinjske strani je pot malce zahtevnejša, zato se često sreča izletnike, ki se neprimerno opremljeni za to pot.

Kranjska koča na Ledinah (Vodinah)

Koča stoji pod severnimi ostenji Rink in Skute. Služi tako gornikom in izletnikom, kot smučarjem. 

 Češka koča na Spodnjih Ravneh

Simpatična koča, katera je priljubljena izletniška točka in izhodišče za zahtevnejše severne pristope na najvišje vrhove gorstva.

Cojzova koča na Kokrškem sedlu

Koča stoji med Grintovcem in Kalško goro. Posebno ob lepih vikendih je, podobno kot vse postojanke v gorstvu, dobesedno oblegana. Od koče se preko Strehe na Grintovec valijo množice izletnikov. Mogoče je samo še Triglav bolj oblegan.

Cojzova koča - le oglejte si množico. Večina jo bo mahnila na Grintovec

Dom v Kamniški Bistrici

Koča je bolj gostinski objekt, saj stoji v dolini na koncu ceste. 

Domžalski dom na Veliki planini

Koča je predvsem izletniška postojanka.

Dom na Mali planini

Koča je predvsem izletniška postojanka. 

Planinski dom na Gospincu

Koča je bolj ali manj izletniška točka, ki je dostopna v vseh letnih časih tudi z gondolo (podobno kot postojanke na Veliki Planini). 

Dom pod Strožičem

Zaželeno izhodišče za Storžič. Dom bolj ali manj obstaja zaradi piramidastega osamelca.

Planinski dom na Kališču

Edini namen koče je nuditi oskrbo tisočim, ki se tod valijo na obljuden Strožič.

Koča na Kriški Gori

SPP se tod prelomi v dolino. Koča je lahko dostopna in je oblegana tako poleti, kot tudi pozimi.

Koč je v gorstvu več kot dovolj. Poleg koče je tod še nekaj kmečkih turizmov in hotelov. Posebno atraktivna je Logarska dolina, ki že postaja malce preveč skomercializirana.

Vrhovi

Vrhov nad 1800 m v gorstvu ni ravno veliko. Primerja se lahko s kakšno večjo skupino Julijcev.