Mrzla gora in soseščina

Vse ne gre naenkrat

Gornji Okrešelj je podoben meniju. Lahko se vzpneš na Tursko goro, Skuto, Rinke ali pa si vzameš Mrzlo goro. Izbira je, potrebna je zgolj volja. Prvič sem ta predel spoznal s planinskim društvom. Imeli smo resnično pohlepen načrt. Obe Rinki, na kateri pripeljejo rdeče - bele oznake, Skuta in Turski žleb za sladico se je slišalo več kot slastno. V drugo, ko sem tlačil ta svet pod Savinjskim sedlom, pa so bili načrti uradno bistveno manjši - zgolj Mrzla gora in Mrzli vrh. Saj vem, čemu je Mrzla gora! Ako omeniš Mrzlo goro, veliko ljudekov zmrazi pri srcu, saj v vseh vodnikih piše, kako je ta gora ah in oh, težka. Težavnost je hudimano neotipljiv pojem. Res je! Na Mrzlo goro se ne pride z rokami v žepu, vendar nisem nikoli čutil neke posebne težavnosti. Kaj vem, imamo pač različna merila. Ima Mrzla gora eno lepo lastnost. Tik preden vstopiš v sklae, je čudovit prostor za zlekniti. Gora je resnično vljudna do svojih snubcev. Ampak bodite hvaležni!

Mrzla gora z Zadnjega Okrešlja

Mrzla gora

Oni dan sva se z Alenko odločila, da si vzameva Mrzlo goro. Nihče od naju še ni bil gor. Ona je imela srečo, kajti prihranjena so ji bila pričevanja izletnikov, kako hudimano zategla gora je to. Saj ne rečem. V primerjavi z vrtcem okoli res ni mačji kašelj, a strah je odveč. Vedite, strah pomeni smrt. Previdnost pa ni strah! Samo zdrava previdnost, ustrezna oprema in seveda ustrezna izkušenost ti dajo na Mrzli gori tisti sladkoben ščepec začimbe.  Naj stvar poenostavim. Na Mrzlo goro samo v dobri obutvi, s čelado na glavi in brez strahu pred strmino! Precej romantičnejši, začinjen in lepši je vzpon iz Matkovega kota in sestop čez Mrzli dol na Okrešelj. Toda takšna tura prinaša logistične transportne težave. Lahko izbirate, kako boste silno ravnino prehodili! Naj vam prišepnem... brez dveh avtomobilov si ne uničevati volje do življenja. Po šest urah skal se malokomu ljubi še uro ali več pešačiti po asvaltu, ko mimo brzijo smrduljasti avtomobili. V časih rdeče oblasti je bila udobna avtobusna povezava, ki je kar klicala po takšnem fantovskem prečenju. Če omenim, da se lahko spotoma ustavite še na Matkovi kopi in krniški gori, potem sem vse povedal.

Vzpon na goro

Prava muka se jebilo prebiti mimo trum turistov, ki so nekakšna zimzelena klasika Okrešlja. Frischaufov dom je eno od izhodišč za naskok Mrzle gore. V slabi uri sva se dokopala do koče. Mimogrede sva bentila, kakšne nemarne sanitarije ima tako oblegana koča. Ob vseh teh trumah turistov bi lahko uredili malce spodobnejši "sekret". Spomin na Dolič je še temen!

No, komu mar za to. Bolj pozne ure sva se zakadila proti Gornjemu Okrešlju. Pokrajina je klasična za krnico pod dvatisočaki. Nizko grmovje, žilave bukve, ponosni macesni, rušje in sledovi hudournikov. Bilo je na začetku avgusta in sneg je praktično skopnel (to leto, 2001, je bilo radodarno s snegom), vsled česar sva hitro napredovala. Po dobri uri zmerne hoje sva prišla do Praga. Na karti je ta del označen kot zahtevna pot. Ponovno sem se prepričal, kako so merila različna in predvsem ohlapna. Na razpotju pod Savinjskim sedlom v Mrzlem dolu sva sledila oznakam na desno. Pot je ena sama simfonija zelenja. Je pa usoda kruta, kajti lepega je bilo urno konec. Vsekakor se je izplačalo malce počivati in se naužiti opojne visokogorske trate. Nič ne pomaga, potrebno je naprej. Zagrizla sva se v skale. Jeklenice so bile predvsem na začetku skal, da ti dajo malce morale, a kasneje nekako izginijo. Vendar bodimo pošteni... jeklenice niso potrebne. Skala ima dovolj oprimkov in stopov, a jeklo samo vabi nebeški ogenj. Pot se vije navzgor bolj ali manj po grebenu in okoli skalnih zidov. Prav simpatično je tako plezati na skalni grad. Pogled navzdol je marsikdaj precej vratolomen, a nič zato. Hotela sva v skale in imela sva jih. Koliko pa časovno znese takšna telovadba? Naj priznam, nisva ravno divjala. 

Alenka v akciji - zgoraj levo cik-cak za Turski žleb

Posebno dramatični je pogled na Turski žleb. Tisto leto je bil vzpon čezenj prava pustolovščina. Sneg, led, potrgane jeklenice... njam, njam.

Turski žleb z Mrzle gore

 Po uri in pol plazilskega dela sva se znašla na vrhu. Mimogrede sva opazila, da so osrednji Grintovci zadrgnjeni v meglen pkrov. To značilnost gorstva sem že prej opazil. Kljub vsemu pa je ta nadloga z Mrzle gore še kako poudarjena, saj ji je prihranjena. Sreča vsem tam zgoraj. 

Alenka, banana in križ na vrhu Mrzle gore (zadaj se vidijo megle, ki so zagrnile osrednji del gorstva)

Na Mrzli gori - levo Turski žleb, desno Rinke. Vidite nemarne megle?

Na vrh je za nama prisopihal starejši par. Prav simpatična sta bila. Sicer pa... tečnobe nikakor ne pridejo na tako goro. Velja staro pravilo, da smo med oblaki vsi prijatelji. Beseda vedno da besedo in velikokrat izveš kakšno čedno podrobnost.

Sestop

Vsaka pot navzgor ima svojo ustreznico navzdol. Hja, navzdol ni šlo drugače, kot po isti poti, saj sva imela prevoz tam nekje spodaj pri slapu Rinka. Previdno in počasi sva se odpravila v skale. Nekako se nama ni mudilo. Mene je seveda grabil pohlep. Vedel sem, da se megle proti večeru razkadijo, zato sem razmišljal o Mrzlem vrhu (kje zaboga je to?) in Ledinskem vrhu. Ura plezanja je hitro minila. Megle so se resnično razkadile. Alenki sem prepustil zleknjenčka, da se je malce naužila poznega sonca, a mene je gnalo gor. Navzdol samo čez Prag in Zgornji Okrešelj do Frischaufovega doma. Nič posebnega.

Mrzli vrh (2094 m)

Mrzli vrh je zahodni sosed Mrzle gore, na katerega seveda ne pripelje nobena pot. Poznal nisem nikogar, ki bi opravil prečenje, zato sem se zanašal na svoj nos. Bila je to nekako zora mojih gorniških zadev (nekateri bi rekli zora neumnosti), zato sem šele ostril svoje čute. Od spodaj sem videl nekaj, podobno stečini tik pod vršnim delom Mrzlega vrha. Zapodil sem se gor po strmih tratah, prečil ne preveč zahteven žleb(ek) in se znašel pred prehodom čez rušnato zaplato. 

Prečenje Mrzlega vrha - črtkano je del poti po avstrijski strani

Prišel sem na škrbino, s katere sem malce sestopil na avstrijsko stran, ki je delovala nesramno turobno. Mrzli vrh je deloval neprijazno in nepristopno. Razmišljal sem, kako najlažje gor. Srečal sem se s tečnim krušljivim skrotjem. Stečine so izginile. Še žival ve, kje mora odnehati. Okleval sem, a na koncu je prevagala goreče želja, priti preko. Zagrizel sem se v krušljivo razbitino. Gor, samo gor! Niti pomislil nisem, da bi pogledal nazaj. Sedaj ni bilo več povratka. Samo naprej po krušljivi razbitini. No, volja je premagala sten(ic)o. Na vrhu se je nekaj odkotalilo s srca, ki je pred tem delalo precejšen hrup v prsih. Previdno sem pogledal nazaj in z dlanjo tlesknil po čelu: "Čemu ti je bilo treba tega? Čemu?" Resnično. Verjetno se vsi gorniki sprašujemo, čemu to? Zakaj rinemo gor, kjer ni nobene trofeje, nobenega žiga, nobene hvale? Vendar je tod nekaj. Duša! Gora ima dušo, katero gorniki iščemo znova in znova. Že Kugy je spoznal, da bistvo gore niso stene, temveč njena duša. No, dovolj filozofiranja. Sonce je prav prijetno sijalo. Ozrl sem se proti Savinjskemu sedlu. Moral sem sestopiti. Izbral sem si gredino, ob kateri sem previdno zakorakal proti civilizaciji. Sprva je šlo lepo, a kmalu sem naletel na tečno skalo, okoli katere sem se raztegnil kot čigumi. Navzgor najbrž ni težavno, a navzdol ni nič kaj zabavno. No, tudi ta težava je bila za mano in stopil sem na nekdanjo graničarsko stezo. Do sem pa so si upali naši nekdanji jugograničarji. Na Savinskem sedlu sem se temeljito oddahnil.

Na sedlu pred Mrzlim vrhom - zadaj je Mrzla gora

Mrzla gora z Mrzlega vrha

Mrzli vrh s Savinsjkega sedla - najlažji dostop gre naravnost po grebenu

Ledinski vrh (2108 m)

Ledinski vrh ima ime po Ledinah (Vodinah?) pod sabo. Gora je ena sama podrtija in je nekakšna hišna gora Kranjske koče na Ledinah. Kaj ne bi bila, saj je od koče na vrh kakšna ura lahke hoje. Mene je čakala še pot po Avstriji do Jezerskega sedla. Včasih, ko je bil jugorežim še hudo trd in neusmiljen, tod ni bilo prehoda. V ta namen so naredili precej začinjeno zahtevno pot čez grebenski krak Koroške Rinke (Križa). No, sedaj te težave ni več. Lahko pot do jezrskega sedla sem premagal v desetih minutah. Na Jezerskem sedlu me je ponovno pričakalo toplo večerno sonce. Vrh ni bil daleč. Pot je bila izhojena in hitro sem jo premagal. Vrh je lepo razgledišče. Gospodarica severne panorame je Velika Baba, a šefi južnega obzorja so Rinke in Skuta. Kot bi bil v sendviču med veliki vrhovi. 

Rinke z ledinskega vrha - kako lepo vreme je v večernih urah

časa za užitek ni bilo preveč. Čakal me je kar dolg sestop do Frischaufovega doma. Še sreča, da sem bil pri močeh. Skoraj tekel sem do Frischaufovega doma. Ravno prav sem prišel. tam je Alenka že povečerjala, a jaz sem ujel zadnje sončne žarke, kateri so božali Ojstrico.

Ojstrica se upira temni noči

Epilog

V dolino sva prišla v temni noči. To je postajalo nekakšna klasika. V teh krajih to niti ni takšna napača, saj se gore opoldne zavijejo v meglo. Jih daje sramežljivost pred množicami?

Rinke in Skuta z Okrešlja

Rinke so štiri. Dve sta prava vrhova, a ostali dve sta vzpetini, ki izgledata mogočno samo od spodaj. Ta dan sem bil silno pohlepen, saj sem si hotel vzeti kar vse štiri naenkrat, pa še Skuto bi si za posladek namazal. Oj, kakšna grda pohlepnost, ki se tokrat ni iztekla. Zakaj? Hja, najprej je treba mimo Frischaufovega doma priti do Mrzlega dola. Zapiši: "Dve uri in pol!". Zatem je treba iz Mrzlega dola po jeklenicah priti na vrh Koroške Rinke (Križa), ki je križišče vseh grebenov gorstva. Vmes še slaba novica, da skupina ne more čez Turski žleb. Kaj to pomeni? Le kaj - povratek čez Križ, kar znese dodatni dve uri ovinka, da ne omenjam 200 m vzpona. Hitro sem izračunal, da Rinke odpadejo. No, to ni nobena tragedija. Gora pač počaka. Nima smisla skakati od vrha do vrha. Saj nisem čebela, ki mora nabirati med! 

Skuta in Rinke med oblaki - gorski duhovi so se odločili, da uzrem svetišče med oblaki

Skuta je ena najlepših gor. Njena priostrena podoba je zaželjen cilj trum izletnikov. Sprehajalnih stez na njen vrh ni, zato pa na vrh pripeljeta dve zavarovani poti. Kot eden od obveznih ciljev SPP je vedno polna izletnikov in gornikov. Pristop s Škrbine (2408 m) z zahoda je lažji in seveda deležen precej obiska. S tiste strani gora niti ni posebno zahtevna, je pa pot iz doline hudo dolga. Prečenje Skute pa je še zabavnejša in dolgotrajnejša zadeva. Seveda sedaj ne morem o tem govoriti, saj smo Skuto povohali samo z vzhoda.