Loška stena

Uvod

Loška stena je simbol trentske divjine. Že samo ime pove, s čem imemo tod opravka. Večina vrhov je tod zelo zahtevno brezpotje, ki med sabo tejmujejo, kateri je bolj začinjen in se uspešneje brani obiska. Na severozahodno stran padajo strme stene, a proti jugovzhodu strme trave. Čeprav je Loška stena bogu za hrbtom, je precej obiskana (beseda precej je tod drugače dimenzionirana, kot na Triglavu). Na njenih strmalih lahko prešteješ slovenske gornike (no prišteti moraš še tiste, katere srečaš v Martuljkih in imaš 90 % gornikov). Poseben mik je ta predel doživel z odstranitvijo markacij. Naj vas ne zavedejo zemljevidi PZS, ki še vedno zarisujejo oznake na vrh Briceljka. Te so temeljito odstranjene.  Ta zid dolžine 10 kilometrov (bolj ali manj) se zložno dviguje od severa proti jugu, nakar strmo pade do trdnjave Kluže. Zid je precej enakomerno visok od 2100 do 2350 m. Pravzaprav gre za čeljust zveri, ki s svojimi ostrimi zobmi grozi bogovom na nebu.

Kot v posmeh čiščenju markacij je tod Mladinski center. V tem centru so tudi tečaji za planinske vodnike PZS, od katerih v svoji vodniški karieri le redki stopijo izven markacij. Center je izhodišče za večino tur na ta monolit iz trave in sten.

Celjani smo napadli Briceljk in Stador

Briceljk je s svojimi 2346 m najvišji vrh Loške stene. Kljub svoji višini pa ne sodi med najtežje dostopne. Postavil bi ga nekako v spodnji del težavnostne lestvice. Sicer je težji od Plešivca, Bavha in mogoče Vrha Goležice, a bistveno lažji od Moreža, Oltarjev, obeh Bedinjih vrhov, Vrha Krnic in drugih. Največjo težavo predstvalja orientacijo, ponekod strme trave in nekaj skalnih skokov. Njegov predvrh Stador je deviško brezpotje, ki postreže z vsemi začimbami Loške stene - strmimi travami in skalnimi skoki, a so te začimbe malce blažje, kot pri največjih divjakih skupinice.

Ni postojank

Mladinski center ni planinska postojanka. Mi smo srečali ljudeke, ker se je pač takrat vršil vodniški tečaj. V glavnem je šlo za mlade, saj ima nad centrom roko Mladinska komisija PZS. Ugodnost doma je parkirišče in dobra cesta, ki se odcepi v ta samotni predel Slovenije pred trdnjavo Kluže. Od Centra se Stador lepo vidi kot travnata glava, a Briceljk se drži malce v ozadju. kaj moremo, je pač sramežljiva nevesta.

Zakorakali smo skozi Zg. Bavščico proti Bali

Pod vodstvom izkušenega vodnika Tomaža, ki je prehodil celotno Loško steno), smo se podali mimo hiš vasi proti prvemu cilju - lovski koči. Nudi zasilno vedrišče in tudi prenočišče, če vas ne moti svež zrak. Do sem so še zasilne markacije, ki čez Balo, Lanževico in Čez Brežiče pripeljejo na Škrbino za Gradom (višje so markacije osvežene). Ta pot je eden samotnejših pristopov na Jalovec (naj vam ne poudarjam, da gre za dolgo in naporno turo z več kot 2000 m vzponov). Najprej greste mimo zdanjih hišk, ki so prav idilične. Orientacija vam tod ne sme delati težav. Ako bodete imeli težave, potem Briceljk ni za vas. Mi smo hitro napredovali čez Brdo v Balo, odmaknjeno dolinico med Loško steno in še bolj norimi Pihavci. Najprej smo hodili po gozdu, ki se je večkrat izmanjal s travnatimi zaplatami. Svet je tod še položen. Do lovske koče na višini 1300 m smo priščli v slabi uri in pol. Tod je še zadnja voda na poti, zato se le oskrbite. Prostor je idealno mesto za počitek. 

Konec civilizacije

Za nadaljevanje se krene močno levo. zagrizli smo se v strmino. Pot je še kar shojena, vendar popolnoma očiščena rdeče-belih flekov. Gozd se je kmalu razredčil in znašli smo se sredi travnikov. Strmina je bila precejšnja. Na srečo so bile trave suhe in vreme je za letošnje leto (2002) skoraj idealno služilo namenu. 

Med vrhovi je resnično pravo ime tega kraja. Trave so tod še idilične.

Po dveh urah hoje od lovske koče smo se znašli na sedlu med Stadorjem, Morežom in Briceljkom. Kraj se resnično pravilno imenuje Med vrhovi. Osrednje mesto sedla (pravilneje kotanje) zavzema zanimiva skala (na sliki zgoraj). Seveda je ta prostor zaradi varnosti pred plazovi čudovito mesto za poležavanje. 

Stador (2025 m) - travnata začimba pred Briceljkom

Nekateri smo se odločili, da si postrežemo še s Stadorjem, da bi jedi dali malce začimbe. Velika travnato-kamnita glava je nekako odmaknjena od glavnega grebena. Z vseh strani pada v nižave okoli sebe s strmimi travami in stenami. Edina šibka točka je pravzaprav s kotanje Med vrhovi. Na glave smo si nadeli čelade in sledili Tomažu. Zagrizli smo se v strme trave. Najprej smo šli v levo, ob gredini, nakar po neizraziti grapi(ci) desno. Stopili smo na neizrazit greben. Že na vršnem delu je treba prestopiti precej nevarno travnato zaplato, nakar samo še levo (blago) navzgor. V mokrem nikarte gor riti! Samo še vršne trave in stali smo na precej prostornem in ragledenm vrhu. Za vzpon je skoraj nujno potreben cepin. Ne boste verjeli, kako prav na strmih travah pride zimska oprema! Proti vzhodu smo zrli v divje zobovje Pihavcev. Ta greben ni za vsakogar, saj postreže s težavnostjo III+. Za zahodu pa se je bočila naša Loška stena. Na levi se je kvišku dvigoval Briceljk, na desni pa Morež. Še dlje proti levi pa sta nanizana oba Bedinja vrhova. Zanimivost razgleda pa je vsekakor greben Pelcev. Od tega visokega razgledišča so prav čedno vidni.

Pelci - Terra incognita za veliko večino gorskih turistov (planincev) - Jih prepoznate?

Stador s poti na Briceljk.

Naša ekipa na vrhu Stadorja. Branko manjka na sliki, ker stoji izza aparatusa...Levo zadaj je Jalovec, desno Pelci. Vidite lahko tudi cepine, s katerimi smo si pomagali zaradi večje varnosti.

Za vzpon smo potrebovali okoli 20 minut. Hiteti se tod ne da. Sestop je potekal po isti smeri, saj drugega primernega mesta ni. Ravno sestop je precej nevarna zadeva. Hodil sem zadnji v skupini. Vsi so stopili čez eno skalo, a pod mano se je vdrla in odskakljala navzdol. Če bi brezskrbno sestopali, bi omenjeno skalo gotovo kdo kasiral na glavo. Pri sestopu je potrebno paziti, da ni nikogar pod tabo. Zaradi tega se na takšne vrhove ne more podati več kot sedem ljudi.

Sestopili smo v 15 minutah.

Divji Pihavci s Stadorja. prečenje je lepa "trojka"

Najtežje dostopna vrhova - nedostopni nevesti Bedinjega vrha (Veliki in Mali)

Briceljk je pred nami

Briceljk smo naskočili s severa. najprej smo prečili precej dolgo melišče, polno grušča. Na srečo je bila zima precej skopa s snegom. V bolj snežnih zimah se tod sneg nahaja še skkoraj ves julij. Malce tečen skok, ki tako izgleda samo od spodaj, smo prečkali brez posebnih težav. Posebna pazljivost je potrebna v mokrem, ko zadeva postane drsalnica. Nadaljevali smo proti grapi, ki je delovala precej turobno in zahtevno. No, bilo je sicer nekaj skalnih skokov, kjer smo si pomagali z rokami, vendar nekih posebnih težav ni bilo. Prišli smo na vršno pobočje, kjer po travah prikorakamo na vrh. Od kotanje do vrha smo potrebovali eno uro.  

Še en pogled na Pelce s poti na Briceljk

Morež v vsej svoji divji lepoti

Na Briceljku, v ozadju Oltarji

Oltar(2309 m) z Briceljka v trenutku jasnine. Na vrh je nekako II - III. stopnja po razu s te strani

Sestop

Sestopili smo do kotanje Med vrhovi po isti poti. Sestop je posebno na strmih travah zahtevnejši od vzpona.

Slika pove vse o strmini trav

Okoli vrhov in med njimi so se žačele poditi megle. Torej se je potrdilo kruto dejstvo, da poletje 2002 ne zmore niti enega samega jasnega dneva. V dolino pa nismo šli po isti poti, temveč smo se napotili proti zanimivi tvorbi, imenovani Razor. Kot bi hodili po ulici, je bil ves čas na naši levi skalni zid, podoben nekakšni ulici. Začne se v kotanji Lepoč, kjer smo naleteli na vodo. Vsepovsod smo uživali v čudovitih travah, polnih planinskega cvetja. Za nabiralce zdravilnih rastlin je tod pravi raj. Od Med vrhovi do studenca je pol ure, do zatrepa bale, lanževice pa še pol ure. Tod naletimo na prej omenjeno označeno stezo, ki te pripelje na Čez Brežiče. Hitro smo sestopili čez ravnico Jezerce, kjer je prelom in pot se precej strmo spušča do lovske koče, za kar smo potrebovali eno uro. Naredili smo lepo klobaso in čakal nas je še samo povratek do izhodišča.