Karavanke

Naše najdaljše gorstvo

Karavanke so razpotegnjene in večinoma jih tvorijo slemena usmeritve vzhod - zahod. ta slemena na severno stran padajo v bolj ali manj strmih stenah, a na jug kažejo blago podobo. V gorstvu ni nekega posebaj izstopajočega prvaka. Najvišji vrh Stol s svojimi 2236 m niti za 100 m ne prerašča svojega okolja. Primerneje bi bilo, če bi rekel, da je najvišji vrh pač najvišja vzpetina v precej enovitem slemenu. zavarovanih poti na naši strani skoraj ni, jih je pa nekaj z Avstrijske trani. Aha, pozabil sem omeniti, da je osrednja hrbtenica gorstva tudi meja med Slovenijo in Avstrijo. 

Gorstvo obravnavam enako, kot skupine Julijcev, saj je vrhov nad 1800 m še manj, kot v Kamniško-Savinjskih alpah. Poti je precej, prav tako ne manjka gorniških postojank. Nekateri višji vrhovi so popolnoma v Avstriji. 

Brezpotij je ostalo kar nekaj. Obiska so deležni predvsem modni vrhovi, kot je Stol, Begunjščica, Golica, Peca, delno še Vrtača (predvsem domačini jo oblegajo), dolg zid Košute,  Kepa in Olševa. Vse ostalo je prepuščeno samoti. Za povprečenga slovenskega gornika je vse, kar je zahodno od Kepe "terra incognita". podobno je tudi z Belščico ali grebenom od državne meje Ljubelj proti Vrtači. Redko kdo se spomne recimo na Struško.

Osnovne značilnosti gorstva

Gorstvo je, kot sem že omenil, zbirka bolj ali manj razvlečenih slemen. S severne strani so ta slemena bolj ali manj monolitni zidovi, preko katerih so na najatraktivnejše vrhove speljane plezalne poti. Najpomembnejša slemena so trdno vtisnjena v zavest povprečnih gornikov in izletnikov. Gorstva skoraj ni moč smiselno razbiti na posamezne skupine, temveč bolj na posamezna slemena, ki so od ostalih ločena z bolj ali manj globokimi sedli. Vrhovi so večinoma samo manjše vzpetine nad grebeni. Najlepši primer je Košuta. ta desetlikometrski zid se redko spusti ali dvigne za več kot 100 m. Za Karavanke so značilna prečenja. Tudi SPP sledi osrednjemu grebenu od Stola do Golice. Z naše strani so vzponi na vrhove nezahtevni. Težje so dostopni samo vrhovi, katerih niso osvojile markacije (napr. Celovška špica, Palec, Zelenjak). Od vrhov, katere so zasegle oznake, pa je verjetno najtežje dostopen Košutnikov turn,čeprav tudi na Kepo ni nobene označene poti z naše strani, ki ne bi nosila oznake zahtevna označena pot.  Koče so na naši in avstrijski strani gorstva.

Meje gorstva

Karavanke so dolgo pogorje. Od zahoda (Trbiža v Italiji) do vzhoda (Slovenj Gradca) je 120 km zračne linije. Na zahodu Ziljica loči Karavanke od Karnskih Alp. Na severu se dolgo časa od ostalih Alp loči z globoko dolino Drave do Dravograda. Na jugu gre meja sprva po Savski dolini do Žirovnice. Od tod krene precej razčlenjena meja ob Završnici na Poljško planino,  južno  od Begunjščice na Preval in skozi Potočnikov graben v dolino Mošenika. Zatem gre do sotočja z Bistrico pri Tržiču. Meja se nadaljuje po Lomski dolini in čez Javorniški preval ter po reki do sotočja s Kokro. Zatem krene proti severu do Jezerskega in čez Jezerski vrh pride v Avstrijo v dolino Bele. Kmalu se vrne v Slovenijo čez pavličev vrh in mimo Matkovega kota do združitve Jezere in Črne, kjer nastane Savinja. Od tod gre do Sločave, zatem pa ob Klobaši do prelaza Sleme in v Bistro ter Mežiško dolino. V Črni na Koroškem gre ob Javorskem potoku do Slemena (tistega, od katerega se gre na Uršljo goro). Ob Velenju sedaj že precej znižano gosrstvo doseže Pako. Naj omenim, da Karavanke preko Paškega Kozjaka, Konjšike Gore, Boča in Donačke gore dosežejo v Maclju Hrvaško, kjer dokončno utonejo v gričevju. Seveda pa nas zanima samo visokogorski del, zato bom vse, kar je vzhodno od Pece prepustil drugim avtojem.

Doline in krnice

O dolinah in krnicah bi tod težko pisal. Konfiguracija gorstva je takšna, da kakšnih izrazitih dolin, kot je Logarska dolina ali Krma ni. Obstaja sicer nekaj uravnav, dolin, krnic, ki pa niso tako izrazite, kot podobne tvorbe v ostalih naših gorstvih.

Vrhovi