Moja gorniška udejstvovanja

Nekaj zgodovine

Gorništvo je zame evolucija moje hribolazniške dejavnosti. Vsakdo začne kot turist in mora iti skozi vse "turistične" faze. Srečo sem imel, da sem naletel na prave ljudi na pravem mestu in sem precej hitro spoznal prednosti resnejšega gorništva. Ne gre toliko za otipljive stvari, temveč za način doživljanja gorskega sveta. Svojo prvo gorniško turo sem opravil leta 2000, ko sem se udeležil organiziranega izleta na Kukovo špico, brezpotno Martuljško goro. Takrat sem ugotovil, da je to zame. Ističasno pa mi je kanilo, da je potrebno trenirati, trenirati in še enkrat samo trenirati. Vse je v vaji...  

Terminologija

Že nekaj časa se bije polemika med "planinci" in "gorniki". Moj nemirni duh mi ni dal miru in sem preiskal nekaj virov, ki o tem govorijo. Ne boste verjeli, Slovenci smo s stališča sociološkega raziskovanja gorništva resnični zelenci. Obstajajo sledeči viri:

Naša planinska organizacija je nastala v času razmaha klasičnega gorništva. Njen osnovni namen je bil ohraniti našim goram slovenski obraz. Vendar se je pri iemnovanju prikradla manjša nedoslednost. Takart so bile cilj organiziranega gorništva predvsem Alpe, kjer je bilo še veliko belih ali sivih lis. Organizirana društva so se imenovala po Alpah s pridevnikom države oz. naroda, od koder izhaja. Nemci imajo za Alpe kot zemljepisni pojem in za pašne planine enako ime - Alp, Alpe (množina alpen). Ime njihove organizacije je temeljilo na geografskem pojmu, ne pa na gospodarskem. Njihove "alpen" so služile podobno, kot naše planine. Še danes jih je mnogo: Planina Blato, Planina Dedno polje, Planina Krstenica ipd. Vendar pa Nemško-Avstrijsko Alpsko društvo ni združevalo pastirjev in drugih ljudi, ki so gospodarsko vezani na pašne planine, temveč gornike, kateri so obiskovali in raziskovali Alpe. Ustanovitelji naše gorniške organizacije so bili kljub narodni zavednosti pod močnim nemškim intelektualnim vplivom. Zaradi tega vpliva in tudi nepoznavanja ljudskega izražanja so spregledali, da ni moč nemškega imena kar dobsedeno prevesti v Slovenščino. Slovenščina za zemljepisno ime in pašnike ne uporablja iste besede, kot Nemščina. Kljub kleni borbi za domač jezik so z uporabo planinsko društvo udarili mimo, kajti Slovenščina ima za pašnike in zemljepisno ime različni besedi. Slovenščina je močan jezik, zato ima za obiskovalca gora besedo gornik. To je človek, ki hodi v gore, ne pa planine, da bi tam pasel živino. V našem jeziku je gora vzpetina, ki opazno nadrašča okolico. Od tod zemljepisna imena: Šmarna Gora, Sveta Gora, ipd. Slovenija jih je polna. Tudi gorca (vinograd) ima korenine v besedi gora, ker pač gre za vzpetino, ki ima v zavesti vinogradnika močan pomen. O tem glej Slovar slovenskega knjižnega jezika. Mimogrede, gornik je tudi oseba, ki meri vino :-)

Jasno je torej, da besede gora, gorovje, gorstvo označujejo reliefno razgiban svet vzpetin, dolin, sotesk in drugih površinskih tvorb. Planine pa so predvsem pašniki in druge gospodarsko izkoriščene površine. Mnoga zemljepisna imena nakazujejo imenovanje na osnovi gospodarskega izkoriščanja. Velika Planina je bila nekdaj pomebno pašno območje z razvitim planšarstvom.

Kljub vsemu pa imamo Planinsko Zvezo, ki nima s planinstvom nič skupnega. Nimamo pa Planinske reševalne službe, temveč Gorsko reševalno službo (GRS). Imamo pa zmedo z vodništvom. na eni strani so gorski vodniki in njihova zveza, a na drugi strani so planinski vodniki in njihova zveza v okviru PZS. Ravno iz tega napačnega imenovanja gorniške organizacije sledi imenovanje ljudi, ki turistično zahajajo v gore - planinci (-ke). S stvarjo je šlo tako daleč, da se s planino imenujejo tudi visoki skalnati predeli Alp (tudi o tem glej SSKJ).

Ideološka opredelitev

Po prvi svetovni vojni smo Slovenci dobili tudi svoj gorniški klub - Turistovski klub Skala. Ta klub je bil izrazito individualističen in je zagovarjal čistost gorskega sveta. Pod besedo čistost so pojmovali odsotnost človeškega poseganja v gore z namenom, da se jih prilagodi turističnemu obisku. Takratni SPD pa je zagovarjal množičnost in s tem prilagoditev za turistične obiskovalce. Zaradi turistov je nastala mreža označenih in nadelanih poti ter oskrbovane planinske postojanke. Med obema organizacijama je ves čas vladalo nekakšno rivalstvo. S tem sta bila ideja planinstva in gorništva v nekakšni opoziciji. Po končani drugi vojni je pevladala usmeritev predvojnega SPD in dobili smo današnjo PZS. Gorništvo in z njim gorniki so bili lep čas ideološko zatrti. Socialistični sistem nikakor ni prenašal skalaškega individualizma. Množičnost in frontnost sta bila v ospredju, a to je bila že v predvojnem času domena SPD. Planinstvo je postalo ideološka platforma kolektivizma. Število označenih in nadelanih stez se je povečalo do današnje številke, številne koče so bile povečane ali na novo zgrajene. Naslednja faza so bile vezne poti. Najznamenitejša in tudi najbolj celovita je Slovenska planinska pot št. 1 (SPP). Speljana je tako, da lahko tudi manj spretni in izurjen turist spozna gorski svet Slovenije. Zlata doba množičnosti je nastopila, ko je bil standard ljudi dovolj velik (čas in denar) in takratne organizacije združenega dela so finančno obilno prispevale za planinska društva. Nekatera PD, ki so nastala v zavetju velikih socialističnih konglomeratov, so dobivala celo dnevnice za vodnike in brezplačne avtobuse. Res, to so bili zlati časi množičnega planinstva in tudi PZS. Akcije 100 žensk na Triglav in podobne neumnosti so se lahko rodile samo v glavah izvrševalcev ideje kolektivizma in nekritične enakosti vseh. PZS je takrat imela skoraj dvakrat več članov, kot jih ima danes.

Oživitev gorništva

Gorništvo je zahtevna telesna in kulturna dejavnost. Resnično se je začela sramežljivo razvijati šele po zlomu bivšega režima. Ponovno prihaja v ospredje individualizem, kajti v težje prehoden svet ne moreš peljati avtobusa turistov. Razvoj gorništva gre z roko v roki z dostopnostjo tehničnih sredstev za (samo)varovanje. V času socializma so bila ta sredstva na voljo zgolj alpinistom. Še v začetku naše države (leta 1991 - 1992) je bila oprema v naših trgovinah težko dostopna. Sočasoma se je to popravilo. Nekatera planinska društva so pravočasno zaznala nove trende, a PZS in večina spi na preteklosti. Članstvo PZS je začelo upadati, čeprav sedaj v gore hodi veliko več ljudi. večina planinskih društev še vedno živi v časih izletništva, kjer štejeta množičnost in tudi finančni izplen zavoljo vedno manjše donatorske malhe. Klasično gorništvo je zaradi polstoletne kolektivistične indoktrinacije bolj ali manj dejavnost čuaških obstrancev. Kljub vsemu pa že nekatera večja društva vsaj poskušajo z gorniškimi turami. Najmočnejše v tem je Planinsko društvo Ljubljana - Matica, ki prireja resne gorniške podvige in ustrezna izobraževanja. Kljub vsemu pa se število klasičnih gornikov veča. Zahtevnejši in zato slajši cilji izven markacij so cilj vedno večjega števila gronikov.

Gorništvo danes

Gorništvo je zahajanje v gorski svet zaradi preživljanja prostega časa. Gorniki smo glede na intenzivnost ukvarjanja razdeljeni v tri okvirnbe skupine, med katerimi ločnice niso čisto jasne:

Turist

Turisti so obiskovalci gora, ki se udeležujejo predvsem planiskih izletov in nikoli ne zaidejo z označenih poti. Njihov osnovni motiv je družabnost in rekreacija. Mnogim je gorništvo drugotna oblika rekreacije. V visokogorje zahajajo samo organizirano ali v skupini, zahtevnejše cilje iščejo na trasi SPP. Njihova oprema je sestavljena iz čevljev za sredogorje, palic, nahrbtnika in redko kakšnega kosa varnostne opreme (morebiti se še najde čelada ). Njihov najpomembnejši cilj je Triglav. Največ nesreč je ravno med turisti, kajti večina turistov ni veščih ukrepanja v izjemnih situacijah.

Klasični gornik

Klasični gornik hodi v gore zavoljo športnih, kulturnih, estetskih in duhovnih vzgibov. Gorništvo mu je osnovna rekreativna dejavnost in se temu primerno izobražuje ter opremi. Gornik je vešč osnovnih alpinističnih veščin. Giblje se večinoma po nemarkiranem svetu, a gorsko turistično infrastrukturo uporablja za dostope do svojih poti. Gornik aktivno skrbi za svojo varnost, zato je med gorniki najmanj nesreč.

Alpinist

Alpinizem je poleg kulturnotelesne dejavnosti tudi športna dejavnost. Obstajajo celo tekmovalne discipline. Alpinizem je izredno razširjena zvrst. Alpinizerm zahteva ustrezno urjenje, treninge in predvsem drago opremo. veliko alpinistov v starejših letih postane zavoljo ljubezni do gora klasičnih gornikov.

Organiziranost gorništva

V Sloveniji ima gorništvo lepe možnosti za nadaljni razmah. Mogoče je najslabše na področju organizacije, vendar se bo tudi to počasi izboljšalo. Temu botruje tudi pomankanje ustreznega vodniškega kadra. V okviru PZS deluje zveza gorskih vodnikov, ki omogočajo razvoj klasičnega gorništva tipa vodnik - klient. Vendar je to samo polovična rešitev. Gorništvo še vedno nima ustrezne organizacije. PZS in planinska društva večinoma še vedno temeljijo na frontni množičnosti. Gorništvo pa temelji na majhnih skupinah. Kombi ljudi je največ, kar prenese večina gorniških ciljev izven markacij. Gorniki ne potrebujemo organizacije, da nas pripelje za roko na cilj, temveč organizacijo, ki nam pomaga organizirati priprave in dostop do izhodišče. V planinskih organizacijah žal še ni pravega posluha za to dejavnost, ker pač ne prinaša ustreznega izplena. Še bo moralo preteči vode, da se bo kolos planinske organizacije premaknil iz utečene frontnosti.

Dosedanji nemarkirani cilji, katere sem tlačil s svojimi nogami

Na tem spisku so samo vrhovi in vzpetine, na katere ne pripelje nobena označena pot, oz. sem se na vrh povzpel po manj znanem prehodu (Turska gora, Grintavec, Vratca). Mnogi od teh vrhov niso niti posebno zahtevni, niti niso pomembne vzpetine, a nekateri so mogočne in težko dostopne gore. vendar pa nisem v tabeli delal nobenih razlik, da bi poudaril nepomembnost zahtevnosti. Resnično! Ni pomembno, kako zahteven je nek vrh, temveč predvsem to, da se nanj povzpenš varno in v dolino prineseš doživetje prvobitne narave. Verjemite mi, za kaj takšnega ni potrebna zveneča trofeja...

Seveda sem bil še mnogo kje, vendar ne sodi v ta spisek.