Dvatisočaki južno od Bohinjskega jezera

Spodnjebohinjski dvatisočaki

Enakomerno visok greben Spodnjebohinjskih gor se najvišje dvigne od sedla Globoko (1828 m) proti zahodu. Od tam se nikjer ne spusti izpod 1850 m vse do Bogatinskih vratc. Ves čas gre gor - dol do najvišje točke 2084 m. Midva sva vse, razen dela med Škrbino in Globokim prehodila na en mah, saj je lepo izvedljivo v enodnevni turi. Priporočam spanje na Komni (kočo si sami izberite). Za izhodišče sva izbrala Bogatinsko sedlo.

Mejni kamen nekdanje meje. naj naše politike spomne, da ne bodo delali neumnosti. 

Od Bogatinskega sedla do Škrbine

Od Bogatinskega sedla do Bogatina

Bogatin je s svojimi 1977 m in čudovito piramidasto obliko lepa overtura v eno najlepših prečenj. Ves čas je na eni strani Krnova skupina in Primorska, a na drugi strani Gorenjska z osrednjim delom Alp. 

Pogled na Triglavska jezera in Triglav z Bogatina. Levi izstopajoči vrh je Debeli vrh

Na vrh sva potrebovala pol ure lepe hoje. Ni se nama mudilo, niti nima smisla v lepem dnevu divjati. Težav na poti ni, strmina niti ni posebno velika. Pot vse čas sledi grebenu, ki se z Bogatinskih vratc vleče do vrha. Na vrhu je moč videti severni del Krnskega jezera.

Midva na vrhu, v ozadju osrednji del Triglavske skupine

Krnsko jezero, Veliki Lemež in kanin v ozadju z Bogatina

Čudovita sfinga Krna z Bogatina. desno je Vrh nad peski

Rdeči rob s skrajnim južnim robom visokogorja

Pogled na prvi dvatisočak z Bogatina - Mahavšček (2008 m)

Z Bogatina do Mahavščka (2008 m)

Z Bogatina sva se spustila v sedlo med njim in Mahavščkom, katerega neustrezno imenujejo tudi Veliki Bogatin. Pot gre ves čas po grebenu. Nikjer ni posebnih težav. Nekako pol ure sva potrebovala za spust in ponovni vzpon. Razen trav in kašnega grmička rušja tod nič ne raste. Gneče ni, saj ta tura ne pripelje na noben cilj SPP.  Po grebenu je med obema velikima vojnama potekala meja med takratno Jugo in Italijo, kateri je vladal zmešani imperatorček Mussolini. 

Alenka v svoji uživaški pozi na Mahavščku. V ozadju Krnova skupina

Vrh Mahavščka je precej prikupna zadeva. Razgled je enak, kot z Bogatina. 

Čez tri skoraj dvatisočake do sedla Planja pod Tolminskim Kukom

Sestop do sedla, ki je malce pod 1900 m je hiter in udoben. Malce sva sledila še poti, ki pa se proti Komni umakne Vrhu Škrli (1924 m). Ker je ta vrh 50 m nad obema sedloma, sva si ga vzela kar naravnost. Od vrha Mahavščka pa do vrha je bilo potrebno pol ure lahke poti in brezpoti. Težav ni, garantiram z glavo! Eno samo zračno pohajkovanje po udobno širokem grebenu. Ponovno sva sestopila v neimenovano sedelce in se vzpela na Kser, preko katerega gre označena pot. Ponovno nobenih težav. 

Mahavšček in Bogatin z Vrha Škrli. V ospredju mejni kamen za spomin in opomin

Izrazit vrh Na Kserju (Vrh Planje)

Sestop do neizrazitega sedla in vzpon na izrazitejši vrh Na Kserju (Vrh Planje), ki za 100 m raste iznad obeh sedel. Pozabil se omeniti, da je moč na vsako od teh sedel priti po neoznačeni stezi s Komne. Tod so bile vojaške postojanke Avstrijcev, zato je še veliko ostankov nekdanjih poti, ki so še uporabne. Od Vrha Škrli do Na Kserju je pol ure hoje. Sestop v sedlo Planja je enostaven. To je tudi lep prostor z mehko travo v vznožju Tolminskega Kuka. Midva sva si vzela eno uro za poležavanje, malico in uživanje v lepih razgledih in sončenju. Izplača se tod počivati. če je sila jo lahko ucvrete proti Komni. 

Na Tolminski Kuk (2085 m) in zeleni vrh (2052 m)

Tolminski Kuk se dviguje kot lepa piramida. Vrh je izza grebena. Pot je bila lepo vidna. Sicser je izgledala strma, a težav ni bilo pričakovati. Nadela sva si čelade, kajti nikoli ne veš, od kod kaj prileti na čefaro. Od sedla do vrha sva morala premagati ne prehudih 200 višinskih metrov. V pol urah sva zmogla vzpon in stala na izredno lepem vrhu. Resnično, vsaka kapljica pretočenega švica je dober biznis glede na to, kaj ta vrh nudi. Ob jasnini je vidno tudi morje.  

Tolminski Kuk s poti. Levo od njega Zeleni vrh in neobičajni pogled na Podrto goro

Najlepši je pogled na Podrto Goro in njeno mimiskupinico, katero sestavljata še dve vzpetini. 

Vrh Tolminskega Kuka, v ozadju Podrta gora in njen vzhodni predvrh.

Vrh Tolminskega Kuka, v ozadju Podrta gora in značilna piramida Vrha nad Škrbino.

Sestopila sva do sedla med Tolminskim Kukom in Zelenim vrhom (2052 m), ki je nekakšen vzhodni predvrh. Pot je lepa, samo v snegu ali zmrzali zna biti nevarnost zdrsa. Zeleni vrh je lahko dostopen in tudi lahko prehoden. Preko gre označena pot. Kljub temu, da je vrh četrta najvišja gora skupine, ni posebno atraktivna zaradi nesrečne lege med mogočnejšima sosedoma. Ima pa zeleni vrh eno čudovito lastnost - poraščen je s fantastično mehko travo, ki te kar potegne vase. Alenka je seveda zadevo osebno preizkusila. Dajto jo še vi! Od Zolminskega Kuka do zelenega vrha je 20 minut dol in gor.

Ni ga čez uživanje v mehki trati na višini 2052 m pri 20°C.

Nadaljevanje ima lahko dva obraza. Markacisti PZS so Podrto goro zaradi njene divjine pustili pri miru. Označena steza se izogne njeni miniskupinici in preči južna pobočja, ki se lesketajo v primorski sapici. Slabe pol ure je od Zelenega vrha do Škrbine. Seveda pa nabrite duše ne morejo, da se ne preizkusijo na Podrti gori. O njej kroži legenda, da se je podrla in je bila višja od Triglava. Je to res? Ni kaj, potrebno bo gor in se prepričati! Tako Tolminski Kuk, kot Zeleni vrh imata na vrhu tudi žig. 

Podrta gora (2062 m)

Podrta gora je divja skalna ostrica. Kar nekako izstopa iz blagega grebena. Ime niti ni iz trte izvito, saj je gora resnično takšna, kot bi jo imel mogočen Ajd za boksarsko hruško. Alenka se je odločila, da jo bo počasi mahnila proti Škrbini, a mene je prepustila skalovju.  Najprej sem naskočil lahko dostopen Mali vrh (2015 m). Le tu in tam sem moral za ravnotežje uporabiti roke, drugače pa ni krize. Nadaljevanje pa je že druga pesem. Do vršnega dela me je ločil kot žaga ozek in oster greben. Pred kratkim se je od tam odkrušil kar lep kos kamnine (očitno "ugly" Ajd še vedno hodi na skrivaj boksati svojo hruško...). Lepo je bilo videti kot nož ostre zobe, ki so samo čakali slastno meso neprevidneža, da se vanj zarijejo. Previdno sem se prebil čez ta grebenček, na srečo brez posebnih težav. Vršno zgradbo sem preplezal iščoč najlepše prehode po jugozahodni strani. Skala sicer ni najlepša, vendar je šlo. 

Na vrhu sem bil poplačan z lepim razgledom.  Naredil sem tudi avtoportret. Prvi posenetk se mi je skegljal, kar je očitno videti, a drugi je uspel. Od Zelenega vrha do Podrte gore sem porabil okoli 45 minut, a za sestop do Škrbine še 30 minut. Nisem hitel, niti se mi ni mudilo. 

Moje noge v svoji veličini (beri: ponesrečen posnetek)

Tokrat je že lepše - Vrh nad Škrbino in jaz

Največje presenčenje pa me je čakalo, ko sem našel nov, novcat žig. Še vpis v vpisno knjigo in sestop. Malce sem se razgledal, na koncu pa sem se odločil za sestop kar bolj ali manj proti jugu. Čeprav sem imel v nahrbtniku vrv za vsak slučaj, pa mi je ni bilo potrebno uporabiti. Žal nisem sestopil po najlepšem prehodu, kar sem od Škrbine opazil. Komaj se izvije  iz težav, že me hitra sprememba vremena prisili,da se odpovem Vrhu nad Škrbino. Zanimivo, kako hitro se vreme spremeni. Na sliki je še Vrh nad Škrbino obsijan, a čez slabe pol ure je na najem visela zlovešča grožnja božjega srda. Nikoli ne veš, kaj se izcimi, zato sem urno pozabil na Vrh Krnic in z Alenko sva zaključila najino grebensko potepanje. Vrh nad Škrbino bo počakal za drugič.