Klasifikacija (brez)poti

Miniuvod

Še zavedate se ne, kako zafrknjeno je spisati kolikor toliko spodobno klasifikacijo poti in brezpoti brez rdeče-belih očes. Ne glede na težavnost poti pa veljajo sledeče zakonitosti:

Klasifikacija označenega sveta

Podrobnosti si preberite na domači strani PD Grmada, ker je vse lepo zapisano. V osnovi se markiran svet deli po sledeči lestvici:

Osnovna klasifikacija neoznačenega sveta

Ta klasifikacija je sila neotipljiva, saj je težko določiti meje med posameznimi zahtevnostnimi stopnjami. Za oporo sem uporabil podobne poskuse drugih avtorjev (50 manj znanih poti po slovenskih gorah,...), izhodišča PZS in seveda svoje izkušnje. 

Grafični simboli za (brez)potje

Na svojo pest sem se v dobi grafičnih uporabniških vmesnikov in vizuelne komunikacije izdelal predloge za označevanje brezpotij in neoznačenih stez. Ta grafična shema se bo pojavljala v vseh mojih pisanih virih. zavedam se, da grafični simbol hitreje prodre med možganske vijuge, kot dolgočasno natolcevanje. Ti simboli so samo uvod, saj bom kasneje uporabil še dodatne simbole, ki pri opisu poti v nekaj znakih precej natančno povejo, kaj lahko na določeni poti pričakujete.

Pa poskusimo z našo razvrstitvijo (ena od slovenskih besed za klasifikacijo)...

Lahko brezpotje

Svet je lahko prehoden, pregleden in ne zahteva uporabe rok za premagovanje eventuelnih težav. Orientacija ni zahtevna, čeprav morate biti ves čas na preži, da ne zaidete. Konfiguracija tal vas ne omejuje pri gibanju.

Primer: Vzpon na Mali vrh (2014 m) od planine Belščice v skupini Stola

Lahka neoznačena pot

Lahke neoznačene poti so vse poti, katere ne oskrbuje planinsko društvo, katere ne hatevajo uporabe rok. Pot je lepo razvidna. Te poti so večkrat celo lepo urejene, saj imajo tudi lovci, logarji ali lokalno prebivalstvo svoje poti. Posebno lovske poti so udobne in manj naporne od planinskih. vendar pa je včasih na majhnem prostoru cela mreža takšnih poti in morate biti izredno pozorni, po kateri se podate. 

Primer: Prečna lovska pot nas Vrati od Poldovega do Tišlovega rovta

Zahtevno brezpotje 

Zahtevno brezpotje n i več primerno za prosto pohajkovanje. Konfiguracija tal nas večkrat prisili, da moramo biti pazljivi, kod hodimo. Občasno si moramo pomagati z rokami, čeprav gre večinoma brez njih. Posebno v visokogorskem krasu moramo večkrat dobro premisliti, kako bomo premagovali takšen svet. V tem svetu še lahko uporabljamo palice, saj nam svet okoli nas le redkokdaj zagode kaj več, kot prijem za skalo ali vejo rušja.

Primer: Mali Draški vrh

Zahtevna neoznačena steza

Zahtevna neoznačena steza nam postreže z nekaterimi orientacijskimi zankami. večkrat si moramo malce pomagati z rokami, saj pot gre večkrat čez težje prehoden svet. Gibanje je največkrat omejeno s samo potjo, katere sledenje zahteva vso našo pozornost. Te poti so delno uhodili lovci ali alpinisti, nekatere so celo zasilno zavarovane.

Primer: Neoznačena pot na Briceljk v Loški steni

Zelo zahtevno brezpotje

Zelo zahtevno brezpotje pomeni težaven svet. Največkrat smo pri svojem gibanju izredno omejeni, orientacijske težave so velike, neprestano moramo preverjati kje smo in kako bomo nadaljevali pot. Zaradi težavnega sveta si moramo velikokrat pomagati z rokami. Palice so na večih delih v nahrbtniku, saj potrebujemo obe roki za premagovanje težavnih mest, oziroma je potrebno že kar krepko poplezati, pri čemer morate zelo paziti na smer. Tod je pomembno, da veste, kako boste sestopili. največkrat je potrebno uporabiti vrv. Sem se nikoli ne podamo sami. vedno moramo vedeti, kje in kako se bomo vrnili, če kaj ne gre po načrtu. Nekatere ture v tej kategoriji so orientacijsko izredno zahtevne, vendar nimajo večjih tehničnih težav, druge so tudi oprientacijsko zahtevne, a tretje so samo tehnično zahtevne. Največkrat se vsaj pri sestopu uporablja vrv. 

Alpinistični vzpon

Zelo zahtevno brezpotje tudi ima mesta, kjer se pleza I., II. ali celo višjo stopnjo, vendar nima vseh lastnosti alpinistične smeri. Včasih je potrebno kar malce brskati, da bi se lahko za določeno turo natančno vedeli, kakšne vrste je. No, za gornika seveda ni pomembno, kako se reče, temveč, na kaj mora biti pripravljen. 

Primer zelo zahtevnega brezpotja: Vzpon na Podrto goro

Primer alpinističnega vzpona: Prečenje grebena Dovški križ - Škrnatarica ( I / III+)

Zelo zahtevna neoznačena steza

Poti te kategorije so precej redke. Izhodili so jih večinoma lovci v težko prehodnem svetu. največ jih je v Trenti, kjer tudi ni markiranih stez. Steza je večkrat slabo razvidna, večkrat je potrebno uporabiti roke za premagovanje težjih mest. nekatere od teh stez imajo ponekod celo varovala. večinoma niso najbolj razvidne, oz. jih je na začetku sezone sploh težko spremljati. Konfiguracija tal je takšna, da ni mogoče iti kar tako povprek. Največkrat se srečamo z orientacijskimi težavami, a tehnične so bolj redke. Dobro je poznati lokalni način označevanja takšnih poti.

Primer: Lovska pot od Pri cerkvi na Staro Utro v Trenti.

Vir: Vladimir Habjan: Manj znane poti slovenskih gora (© 1999 Sidarta)

Alpinistična težavnostna lestvica

Alpinisti imajo svojo klasifikacijo, ki približno pove, kakšne težave se nahajajo na neki smeri. Alpinisti ne govorijo o poteh, temveč o smereh. Dajejo jim vsa mogoča in nemogoča imena. Naj vas ne čudi, če slučajno obstaja smer "Štefkina roža" ali "Janezov strgan čevelj". Alpinisti imajo svoj smisel tudi za humor. No, nas zanima njihova težavnostna lestvica.

I. stopnja - LAHKO

Stena šele postaja stena, saj ni prestrma, a oprimkov in stopov je dovolj. Dovolj je razčlenjena, da nimamo težav pri vzponu ali spustu. Vrv se redko ali nikoli uporabi, a roke služijo večinoma za ravnotežje.  Na takšnih mestih so ponekod speljane zavarovane poti, ki so večinoma zahtevne zavarovane poti, a redke tudi zelo zahtevne zavarovane poti.

OPOZORILO: V primeru, da gre za kakšno krušljivo specialiteto, je navedena težavnost hudo varljiva. Posebno Martuljki so polni takšnih specialitet (Gornja Kopica, Veliki Oltar), ki navidez nizko težavnost precej začini.

II. stopnja - SREDNJE TEŽKO

Mogoče je srednje težko za alpinista z vso bojno opremo, a za gornika je to zelo zahtevno brezpotje ali alpinistični vzpon. Stena je že bolj strma, nujno je upoštevanja pravila "treh opor", včasih potrebno zabiti kakšen klin za varovanje ali kasnejši spust. Potrebujemo znanje za premagovanje določenih mest. Večkrat se spustimo po vrvi. S planinskimi čevlji še lahko uporabimo efekt trenja. Označene poti na takšnih mestih so brez izjeme zelo zahtevne zavarovane poti.

OPOZORILO: Pri nas je veliko sten (kaj veliko, večina!) krušljivih, zato ta težavnost dobi precej dodatnega bencina. Posebno morate paziti, da ne plezate z vlečenjem navzven, temveč da z rokami oprimke obremenjujete navznoter. 

III. stopnja - TEŽKO

Kratko in jedrnato povedano! Stena je kvalitetno strma, oprimkov in stopov ni ravno veliko. Potrebno je poznati tehnike, kako premagovati različne konfiguracije. To je skrajna meja za planinsko obutev, saj so stopi premajhni za varen oprijem ob podplat planinskih čevljev, a s trenjem se s planinskimi čevlji na takšni strmini ne da plezati. Kline potrebujemo za varovališča (ne jih pozabiti pobrati), spuščamo se zgolj po vrvi. Tod se začnejo + in -. Gorniki tod največkrat potrebujemo izkušenega vodnika-alpinista. Takšne težave so na redkih odsekih zahtevnih zavarovanih plezalnih poteh in so temeljito ojeklenjena.

OPOZORILO: Velja isto, kot za II, vendar še z dodatnimi začimbami.

IV. stopnja - ZELO TEŽKO

Verjamem, da je tako. Značilnost sten tega razreda je velika izpostavljenost, oprikov in stopov je malo in so lahko majhni, vmesno varovanje je nujno. Samo najnižji rang "štirice" je dostopen najbolj izurjenim gornikom s planinsko obutvijo. Brez zveze je, da omenjam potrebo po znanju vseh plezalnih tehnik in ustrezno motorično spretnost. Skoraj obvezno je zagotoviti ustrezno varovanje in/ali spremstvo izkušenega vodnika-alpinista. Označene poti pri nas se le redko srečajo s kakšnim takšnim mestom. Takšno mesto polno jekla, kar je tako jasno kot beli dan.

OPOZORILO: Velja isto, kot za III, vendar še z dodatnimi začimbami.

Kaj več nima smisla opisovati, saj je izven dosega alpinistično neizurjenega gornika. Že IV. stopnja je bolj ali manj izven, vendar sem jo dodal zaradi primerjave. Alpinistične stopnje gredo tja do XI. stopnje, vendar je že pri VIII: stopnji brez zveze govoriti, kakšne težave  čakajo na alpinista. Vendar... alpinizem je vrhunski šport, kjer je tehnični dosežek primarnega pomena. Gorništvo je amaterska telesnokulturna dejavnost, kjer je tehnični dosežek sekundarnega pomena, a v ospredju je kulturno - estetski doživljaj. Seveda pa so tudi mnogi alpinisti po duši gorniki.

Vir: Jani Bele: Proti vrhovom (© 2000 PZS)