Gornja Kopica

2202 m

Osamljena, a zahtevna princeza

Gornja Kopica z Na Brinju

Pot na vrh

Smešno je govoriti o poti. Primernejše bi bilo uporabiti besedo brezpot. Ako bi gora stala nekje sama zase, bi bila izredno mogočna. tako pa jo manjše sedlo loči od neprimerno masivnejšega grebena Kopic, ki se sem spuščajo z Dovškega Križa. Usmerili smo se čez melišče do gredine, katero smo obšli po travi. Tod še gre lepo. Zatem nas je čakalo tečno pobočje, ki je bilo nesramno krušljivo. Kar navaditi se je treba, da se s hitenjem tod ne opravi veliko. Sodobni instant planinci, lovci za "štempl trofeje",  tod nimajo kaj iskati.  Stvar smo premagali in zagrizli smo se v pobočje malce levo od izrazite grapice, ki se vleče od sedla navzdol. 

Triglav s sedla na Kopici

Pot se postavi pokonci in samo dobremu nosu Tomaža se lahko zahvalim, da smo se pregrizli do sedla, ki je edino mesta pod vrhom, kjer je moč malce počivati. POgledam na uro. Več kot pol ure za dobrih 150 m vzpona. Kot sem rekel, hitenje ni tod vrlina. Težćave pa hitro pozabim, ko skozi fotografski objektiv ujamem Triglav, ki se nasmiha čez skale grebenčka Kopice. Lepo je vidna Kugijeva polica! Žal sem samo za trenutek zamudil, kajti tik preden je nastal gornji posnetek, je na sklai poleg Triglava stal gams. 

Počitek je hitro minil in suvereno smo premagali še žleb, ki nas je popeljal na majhen, malce podolgovat vrh. Odpre se lep pogled tudi na Peščenk, Tičarico in Kukovo špico. na drugi strani se je lepo videl greben Grlo - Oltar - Rokavi - Kališče.

Pogled z vrha G. Kopice - Šplevta je spodaj v senci. Vidi se jezik Rokavskega ozebnika

Približna pot na vrh Gornje Kopice

Razgled z vrha

Gorniki inu gornice, ki ste to tudi po dejanjih, gotovo poznate vrhove, obsijane s soncem. Imate čas zreti v najvišja brezpotja v Sloveniji.

Midva z Alenko na vrhu G. Kopice

Od krnice do vrha smo potrebovali 1 uro 15 min. Pri tem vrhu ne bom filozofiral, kam naprej, kajti edina smiselna smer je greben proti Dovškemu Križu. vendar vas tja ne vabim, saj gre za resno alpinistično dejanje, ki terja vsaj III. stopnjo plezanja v krušljivem in izpostavljenem svetu. Če ste temu kos in ste primerno opremljeni, pa dobrodošli. Pogled na gore okoli vas je nenavaden, kajti stojite na ostrici na skrajnem vzhodnem robu grebena. Ako je kaj nižje, ne vem. Sem pa opazil, da je vrh višji od Šplevte, kar mi daje nalogo, da stvar raziščem. Pa imam še en vzrok, da grem še enkrat gor!

Večina bo najprej pogledala proti Triglavu in njegovi skupini. Lepo se vidi njegova severna stena, pa Cmir, Rjavina in Vrbanove špice. Pod vami pa je v globini na nižjem nadstropju Brinova glava (celo klopca za zlekniti je vidna), a še nižje vrtoglava globina Vrat.

Sestop

Tod ni kaj filozofirati. Vrnete se po isti poti, po kateri ste se vzpeli. Nahrbtnike ste pustili na kakšni skali, katere so razmetane v krnici Na Brinju. Gotovo so se ajdi ponoči igrali balinanje, da so takšne skale razsute po krnici. Če nahrbtnika niste shranili kam višje, je bil mogoče žrtev ovc. Od krnice imate tri možnosti. Ena je vrnitev v dolino, druga je vzpon na travnat hrbet Šplevte, a tretja je obhod Šplevte oz. vzpon na Dovški križ. Za povratek na izhodišče smo potrebovali slabo uro. Tudi ta čas priča o resnosti te gore.